Predstavitev brošure Tajna skladišča orožja v letih 1990-1991

Datum: 23.01.2014

Avtor/Vir: Anton Pozvek

V prostorih Policijske akadmije v Tacnu je Zveza policijskih veteranskih društev Sever danes predstavila brošuro Tajna skladišča orožja v letih 1990-1991. Dogodek je sodil v niz aktivnosti, s katerimi bodo letos obeleževali 20. obletnico Združenja Sever. Knjižico je izdalo in založilo Združenje Sever, pri oblikovanju pa so pomagali delavci ministrtsva za notranje zadeve.

V zadnjih dvajsetih letih se je v javnosti praviloma govorilo le o vojaški akciji poskusa razorožitve Teritorialne obrambe maja 1990, o uporu nekaterih občin, ki so zavrnile predajo orožja TO v hrambo JLA, o raznih akcijah kasnejšega izvzema orožja iz vojaških skladišč, disperziji orožja TO na varne lokacije itd, malo ali skoraj nič pa se ni slišalo, da so po 4. oktobru 1990 tudi enote milice začele premeščati orožje organov za notranje zadeve iz svojih objektov na tajne lokacije.

Ob koncu leta 1990 in v prvi polovici leta 1991 je vrh takratne Jugoslavije nenehno grozil Sloveniji z uvedbo izrednih razmer. S posegi zveznih vojaških in policijskih organov bi razorožili slovenske obrambne sile. Pričakovanje takšnih ukrepov je temeljilo tudi na izkušnji iz maja 1990, ko je Jugoslovanska ljudska armada poskušala razorožiti slovensko TO. Zahteve po oddaji orožja TO v skladišča JLA so se nadaljevale tudi pozneje.

Zaradi takšnih okoliščin so se v takratnih organih za notranje zadeve odločili, da bodo na več tajnih lokacij preselili orožje in strelivo, ki sta bila skladiščena na postajah milice in na upravah za notranje zadeve. V objektih policije je bilo shranjeno orožje, ki so ga policisti potrebovali za morebitno protiteroristično delovanje, delovanje v neposredni vojni nevarnosti in vojni, orožje za celotno rezervno sestavo milice, za pripadnike narodne zaščite, ki so opravljali varnostne naloge pod vodstvom milice, in orožje nekaterih območnih enot TO. Tega orožja JLA niti leta 1990 niti kasneje ni uspela odpeljati v vojaška skladišča.

Odločitev o tem, kam preseliti orožje in strelivo, je bila prepuščena posameznim organizacijskim enotam (postajam milice, upravam za notranje zadeve...), zato se je ta varnostni ukrep izvajal po Sloveniji zelo različno. Povsod pa so najprej posamezni delavci organov za notranje zadeve na svojem območju poiskali zaupanja vredne občane, s katerimi so se dogovorili za možnost koriščenja njihovih prostorov za tajno skladiščenje oborožitve in streliva. Zaradi varnosti pisni dokumenti o dogovorih niso bili sestavljeni. Celoten projekt je temeljil na popolnem zaupanju med posameznim miličnikom ali drugim delavcem organov za notranje zadeve in občanom. Tudi v enotah dejstev o tajnih skladiščih ni poznal nihče drug kot neposredni organizatorji hranjenja. O tajnih skladiščih in hraniteljih orožja ne obstaja nobena pisna dokumentacija.

Podatke o posameznikih, ki so bili pripravljeni sprejeti in hraniti orožje, so zbrali zato, da tega nadvse pogumnega, častnega, nesebičnega in domoljubnega dejanja občanov ne bi pozabili. Policijska veteranska društva so do danes številne objekte, v katerih so bila tajna skladišča, že obeležila s spominskimi obeležji. Žal je ta aktivnost povezana s finančnimi izdatki, ki jih je težko financirati s sredstvi za redno dejavnost društev (članarino). To je tudi eden od razlogov, ki je pomembno vplival na to, da te aktivnosti niso potekale enako intenzivno na vseh območjih, in da veliko objektov še ni dočakalo ustrezne obeležitve.

Za posamezno tajno skladišče so vedeli le posamezniki, ki so skladiščenje organizirali, zato je možno, da rekonstrukcija dogajanja izpred več kot dvajsetih let ni povsem popolna. Zato so v Združenju Sever odločeni z proučevanjem hraniteljev orožja in streliva nadaljevati. Vse, ki morda niso zapisani v tej knjižici, bodo objavili v naslednjem delu.

Policijski vojni veterani so še zapisali, da se s predstavitvijo v knjižici zahvaljujejo ljudem, ki so s svojim ravnanjem izpostavili svojo lastno varnost, varnost svojih najbližjih in družin. Želijo si, da se njihov neizmerljiv prispevek k uspešnemu osamosvajanju Republike Slovenije ohrani tudi v spominu mlajših generacij.

O knjižici so spregovorili Miha Molan, predsednik Združenja Sever, mag. Srečko Jarc, direktor Uprave uniformirane policije, mag. Biserka Debeljak, upokojena kustosinja muzeja slovenske policije in dr. Jure Gašparič, z Inštituta za novejšo zgodovino. Slovesnost je z nekaj skladbami obogatil sekstet policijskega orkestra.