Nagovor predsednika veteranskega društva Sever za Pomurje

Spoštovane članice in člani PVD Sever za Pomurje, spoštovani prijatelji iz društev združenih v KODVOP. Združenje Sever je izbralo kot svoj praznik – spominski dan – prvi december. To je dan, ko so leta 1989 slovenski organi za notranje zadeve (milica, kriminalistična služba, SDV in podporne službe) preprečili miting resnice v Ljubljani v skladu z določbami o njegovi prepovedi, ki so jih izdale slovenske oblasti.

Slovenski organi za notranje zadeve in znotraj predvsem milica, ki je bila najbolj izpostavljena, so takrat uporabili že dolgo časa pridobljene standarde profesionalnosti, ko so sledili zakonitim ukrepom slovenske – republiške – oblasti in svoje naloge izvedli z občutkom za človekove pravice, spoštovanju prava in oceno koliko je potrebno uporabiti prisilnih sredstev, da se naloga izvede in nič več.

Kljub današnjim poskusom marginalizacije akcije Sever, tako so se imenovali ukrepi za preprečitev mitinga resnice, je nesporno dejstvo, da je bil namen mitinga prisiliti slovensko vodstvo k odstopu. Da sta Srbska komunistična partija in zvezno vodstvo mislila resno je razvidno iz tega, da je bila Jugoslovanska ljudska armada (JLA) v polni bojni pripravljenosti v Sloveniji na dan izvedbe mitinga in pripravljena posredovati, če bi organi za notranje zadeve ukrepali s silo zoper protestnike. Šlo je za vnaprej pripravljeno akcijo z namenom zamenjave slovenske republiške in politične oblasti.

Prav tako je bil pomemben dosežek akcije Sever, da je odločnost ukrepanja in prvič odkrit upor republiškega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla v javnosti in na sestanku s kolegi iz drugih republik in zveznim sekretarjem za notranje zadeve, prinesla isti mesec v skupščini Socialistične Republike Slovenije dva takrat izjemno pomembna zakona in sicer zakon o političnih strankah, ki je legaliziral dotakratne politične zveze in spremembo zakona o volitvah, ki je omogočila tem strankam sodelovati na republiških volitvah aprila leta 1990.

Spor, ki bi ga lahko imenovali tudi tiha vojna, ki se je bila izven oči javnosti, je divjala tako na političnem kot strokovnem področju organov za notranje zadeve od smrti maršala Tita leta 1980. Šlo je na področju organov za notranje zadeve, za poskuse poenotenja uniform v državi, enotnih oznak na uniformah, prevzema informacijskega sistema organov za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije, zlorabe slovenskih miličnikov v kontingentu na Kosovu za ukrepanje proti rudarjem, ki so izvajali gladovno stavko v rudnikih in še marsikaj drugega. Na političnem področju je šlo za poskus uvajanja v šolstvo in nato v državno upravo enotnega srbohrvaškega jezika in še druge poskuse centralizacije države.

Od akcije Sever je postalo jasno, da so organi za notranje zadeve oborožena opora Slovenskih oblasti in zato se je vse do osamosvojitvene vojne vršila obveščevalno protiobveščevalna dejavnost na liniji med organi za notranje zadeve in JLA. Meseca maja 1990 po poskusu odvzema orožja teritorialni obrambi (TO) pa so v to vmešali še slovensko teritorialno obrambo.

Posledica tega so bili dogovori skozi poletje 1990 med predstavniki TO in slovenske milice o organizaciji novih obrambnih sil v primeru izrednih razmer ali državljanske vojne v republiki. Organizatorji teh prizadevanj so poimenovali to tajno organizacijo narodna zaščita pozneje pa maneverska struktura narodne zaščite. Ko je oktobra 1990 ta prešla pod republiški sekretariat za ljudsko obrambo Republike Slovenije pa so se prizadevanja nadaljevala na uradni ravni, vendar še vedno v razmerah stroge tajnosti.

Jeseni, pozimi 1990 in spomladi 1991 so se vrstile provokacije zvezne in Srbske politike ter JLA, ki so očitno nakazale, da razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije potrjena na referendumu decembra 1990, ne bo minila mirno. Zato se je milica in predvsem njene posebne enote, pripravljala na to, koliko je v tem kratkem času bilo možno. Na dan razglasitve samostojnosti in neodvisnosti je bila slovenska milica s TO na položajih na mejnih prehodih in cestah do njih in je sprejela vojno, ki jo je vsilila JLA.

Predvsem v Pomurju je bila vojna izjemno nasilna in brezkompromisna. Po Prlekiji je potovalo 8 oklepno mehaniziranih kolon okupatornja z namenom zasedbe mejnega prehoda Gornja Radgona in prehoda v Prekmurje v Radencih, da tanki podprejo obkolitev in zavzetje mejnih prehodov v Prekmurju. Po hudih bojih v Ormožu in nato po celi poti je prva kolona prodrla v Gornjo Radgono in zavzela mednarodni mejni prehod in ostala na njem zaprta. Od ostalih kolon je samo predzadnja 3.7.1991 prodrla do Radenec ostale so bile zavrnjene po bojih že prej.

V Prekmurju so se bili boji za mednarodne mejne prehode, ki so bili v nekaj dneh po hudih spopadih z JLA rešeni pritiska, stražnice pa so se predajale ena za drugo razen vojašnice v Murski Soboti.

Slovenska milica je začela obrambo Slovenije dopoldne 27.6.1991, popoldne istega dne pa se je z JLA spopadla Slovenska policija, preimenovana je bila kar med boji. Zaradi tega so smešni poskusi, da bi slovensko policijo predstavili kot nekaj novega drugačnega od Slovenske milice ne pa zgolj nadaljevanje dela pod drugim imenom.

Zaradi tega, spoštovane veteranke in veterani, spoštovane članice in člani našega društva, je potrebno s ponosom ohranjati spomin na dogodke, ko smo pomagali ohranjati slovensko samostojnost in s krvjo branili neodvisnost in samostojnost Slovenske države. Prav tako ni nobenega razloga za ločevanje in distanciranje od borcev TO, ker so se borili z miličniki skupaj kot soborci. Potrebno je ohraniti spomin tudi na pogumne pripadnike narodne zaščite, ki so varovali zbirne centre za vojne ujetnike JLA, pripadnike civilne zaščite, gasilce, rdečega križa in pogumne občane, ki so pomagali borcem na najboljše načine.

Danes, ko se je v politiki začelo dogajati, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, ko nas v hudi krizi zaradi epidemije in težav v zvezi z njo, poskušajo ločevati na naše in njihove, ko se napadajo mediji, ki niso naši, ko se puskuša zlorabiti zakonodajo za rešitev krize za obračun s političnimi nasprotniki, sistematično krši človekove pravice, predvsem pa pravico svobode govora ne moremo biti tiho in moramo spet strniti svoje vrste kot takrat.

Veterani nismo politična organizacija, vendar imamo pravico in dolžnost opozoriti na to kar se dogaja z državo, katere ustanovitev smo varovali s svojimi življenji. Veterani pričakujemo, da bo oblast ugotovila, da je v času zdravstvene krize v državi, prednostna naloga vlade reševanje življenj in zdravja državljanov, ne pa tlakovanje poti v prikrito v enoumje.

Veterani smo prav tako kolateralna škoda več zadnjih vlad, ko smo poskušali urediti položaj veerank in veteranov s spremembami zakona o veteranih, vendar je bil postopek vedno ustavljen v različnih fazah in vprašanja reševana parcialno v drugih zakonih.

Spoštovane, spoštovani, čestitam vam ob našem prazniku in pozivam da strnemo naše vrste, kot smo jih med akcijo Sever, MSNZ in med osamosvojitveno vojno 1991.

 Naj živi Republika Slovenija!

 Drago Ribaš

Predsednik PVD Sever za Pomurje