Poslanica Predsednika PVD Sever za Pomurje

Spoštovane, spoštovani!

Dovolite, da v topli sobi in z pričakovanjem praznikov ob prihajajočem državnem prazniku delim nekaj misli z vami:

23. decembra bo minilo 30 let, ko smo v mrzli nedelji glasovali na plebiscitu. Nič novega pravzaprav, v občinah in krajevnih skupnostih so nas takrat stalno »fehtali« za denar z referendumi o krajevnem ali občinskem samoprispevku (plebiscit je zgolj specialna oblika referenduma, ker se na njem odloča o odcepitvi ali pripojitvi ozemlja), čeprav smo že takrat iz osebnih dohodkov (kot so se plače takrat imenovale) že odvajali skoraj polovico zaslužka, poleg davka in prispevka za zdravstveno in pokojninsko blagajno še za razne samoupravne interesne skupnosti (SIS), ki bi naj skrbele za to kar smo posebej plačevali s samoprispevki.

Vprašanje na plebiscitu je bilo na videz preprosto: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Zato tudi odločitev ni bila težavna za veliko večino udeleženih volivcev ali 1.289.369 udeležencev oz. 95 odstotkov se jih je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar predstavlja 88,5 odstotkov vseh takratnih volilnih upravičencev. Še danes se postavlja vprašanje ali se je večina volivcev zavedala o čem pravzaprav glasuje in pri tem pravzaprav ni bilo vprašanje ali iti iz skupne države ampak kaj to v resnici pomeni, oziroma kaj se bo zgodilo po tem,, ko in če bomo postali samostojna država.

Marsikateri razočaran takratni volivec mi je pozneje povedal, da ni vedel, da glasuje v resnici za kapitalizem in ne le za kapitalizem ampak njegovo najslabšo ameriško verzijo liberalnega kapitalizma, kar se je videlo že leta 1992, ko so do takrat uspešna podjetja propadala po tekočem traku, ker so izgubila Jugoslovanski trg, za zahodnoevropski trg pa niso bila pripravljena. Marsikdo je naivno pričakoval, da bomo kot najrazvitejša Jugoslovanska republika imeli nemške plače in socialistične delovne navade, vendar so se motili in ostali brez službe in med njimi mnogi veterani, ki so z orožjem v roki varovali osamosvojitvene procese.

Kljub vsemu pa je potrebno poudariti, da neke druge realne možnosti pravzaprav ni bilo, ker bi Srbski centralizem vsrkal še tisto malo samostojnosti, ki jo je republika imela v skupni državi. Nova politika, zmagovalka na volitvah 1990, je takrat imela srečo, da se je odločila, da bo zaupala organom za notranje zadeve, razen službi državne varnosti in teritorialni obrambi, to je omogočilo pripravo obrambnih sil potrebnih v osamosvojitveni vojni.

Žal nova politika ni ravnala enako na drugih področjih državne in javne uprave in se je že šla danes tako popularne in tolikokrat igrane igre o naših in njihovih, namesto, da bi preverila kdo je sposoben in kdo ne. Tako smo se osamosvojili popolnoma nepripravljeni in zgolj z Pučnikovim (in še nekaterih) stremljenjem kako se maščevati prejšnji oblasti in spremeniti kar je ta počela ter vse to bolj ali manj privatizirati na način, da pridobijo podporniki DEMOS-a, in njegovi člani čim več od tega kar so v 45 letih druge Jugoslavije zgradili delavci in kmetje iz porušene republike (zakon o denacionalizaciji, zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij). Posledice vsega tega čutimo še danes, ko se še vedno ravna z državnimi sredstvi in državnim premoženjem kot plenom po uspešno izvedenih volitvah ali pa kar vmes.

Prebivalci Republike Slovenije smo bili ob plebiscitu 23. decembra 1990 skoraj povsem enotni in naivni glede prepričevanja oblasti, da nam bo samim bistveno bolje, ker nam vlada že takrat ni v resnici realno predstavila v kaj se podajamo in kaj bodo napravili na ministrstvih, da bo ta sprememba potekala lažje in brez tako bolečih posledic kot so potem leta 1992 že nastale. 

Sam osebno verjamem, da bi se volivci odločili enako, z enako večino, vendar bi vedeli kakšne so možnosti in v kaj se podajamo. Tudi po 30. letih se ta vzorec ponavlja ne glede na stran iz katere izhajajo vladajoči s tem, da smo v zadnjem času prišli celo na sistem izrednih razmer kot ga poznajo sosednje države, ki pa niso razglašene, vlada pa se z odloki in sklepi brez državnega zbora, če pa se ga uporabi, pa se pri tem posega na vsa področja življenja in predvsem človekovih pravic.

Zato je prav, da se spomnimo časa, ko smo bili enotni in ko smo bili pogumni ter skupaj skočili, čeprav nismo vedeli kje in kako bomo pristali.

Vendar je tudi prav, da se spomnimo, da se takrat v večini nismo delili na rdeče in bele in modre in še kakšne, verne ali neverne in da je bila velika večina prebivalcev republike sita in imela službo s slabim osebnim dohodkom, ampak ga je vseeno dobivala.

Zelo verjetno je po 30. letih čas, da na volitvah več ne podpisujemo bianco menice posameznih smejočim obrazom na plakatih ampak enkrat v resnici preberemo programe političnih strank in se odločamo tako, da bomo vedeli za kaj, ne za koga, se odločamo in da po 4. letih nagradimo ali kaznujemo tistega za koga smo glasovali. Čeprav smo imeli v Jugoslaviji volitve, malo drugačne glede kandidatov, pa vseeno so bile, se v skoraj 30. letih od osamosvojitve nismo naučili temeljnih vrlin demokracije. Agresija na Slovenijo, grozljiva 4. letna vojna na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini nas nista naučila, da demokracija ni nekaj samoumevnega ampak se je za njo treba boriti vsak dan posebej (npr. volitve v ZDA 2020).

Spoštovane, spoštovani ob tej zdravstveni krizi, ko nam oblasti, poleg pomoči zdravstva, nudijo omejitve človekovih pravic, hude kazni za tiste, ki si upajo uporabiti svoje pravice izvirajoče iz veljavne ustave, ko nas rinejo v Srbijo iz leta 1990 prek Madžarske, je potrebno v spomin spet vzeti enotnost iz decembra 1990 in povedati tej ali katerikoli drugi oblastni strukturi, ki bi poskušala vladati na način deljenja ljudi, da se tega ne gremo.

Potrebno je praznovati državni praznik dan samostojnosti in enotnosti, ne samo s slovesnostjo in prigrizkom (ko bo to mogoče) ampak z zavedanjem kaj to v resnici pomeni. Samo z aktivnim državljanstvom bomo v resnici samostojni in v pomembnih stvareh tudi enotni.

Naj zaključim z željo, ki sem jo svojim izrekel konec decembra 1990, mirno praznovanje konca leta in optimizem v novem letu.

Drago Ribaš

Predsednik PVD Sever za Pomurje